Šport ima pomembno vlogo pri razvoju otrok in mladostnikov, saj spodbuja sodelovanje, samozavest, vztrajnost in občutek pripadnosti. Hkrati pa lahko športno okolje prinaša tudi tveganja, povezana z nasiljem, neprimernim vedenjem, zlorabo moči in prestopanjem osebnih meja. Zato je pomembno, da tako mladi športniki kot odrasli, ki delujejo v športu, prepoznajo morebitne nevarnosti ter vedo, kako se nanje ustrezno odzvati.
V okviru priprave mednarodnega evropskega projekta THE LOCKER ROOM – Recognising and Preventing Violence Against Children in Sport je Športna unija Slovenije izvedla raziskavo, katere namen je bil pridobiti vpogled v trenutno stanje, potrebe in izzive pri zagotavljanju varnega, spoštljivega in spodbudnega športnega okolja za otroke in mladostnike.
Raziskava je potekala s pomočjo dveh anonimnih anket, namenjenih različnima ciljnima skupinama:
1. Trenerji, vaditelji, strokovni delavci in druge osebe, ki delujejo v športu
Prva anketa je bila namenjena odraslim, ki pri svojem delu prihajajo v stik z otroki in mladostniki. Osredotočala se je na prepoznavanje različnih oblik neprimernega vedenja in opozorilnih znakov nasilja, pripravljenost na ustrezno ukrepanje ter poznavanje postopkov prijave in možnosti sodelovanja s pristojnimi službami. Zanimalo nas je tudi, kakšna dodatna znanja in izobraževanja bi odraslim pomagala pri učinkovitejšem zagotavljanju varnega športnega okolja.
2. Otroci in mladostniki, vključeni v športne dejavnosti
Druga anketa je bila namenjena mladim športnikom in športnicam. Z njo smo želeli bolje razumeti njihovo dojemanje varnosti, medosebnih odnosov in spoštovanja osebnih meja v športnem okolju. Posebno pozornost smo namenili temu, kako mladi prepoznavajo neprimerno vedenje, kako bi se odzvali v različnih situacijah in ali vedo, na koga se lahko obrnejo po pomoč. Vprašanja niso posegala v njihove osebne izkušnje z nasiljem, temveč so temeljila predvsem na mnenjih in odzivih na hipotetične situacije.
V obeh anketah je sodelovalo skupno 252 oseb, od tega 143 odraslih in 109 otrok oziroma mladih športnikov. Pridobljeni odgovori ponujajo pomemben vpogled v poznavanje problematike zaščite otrok in mladostnikov v športu ter predstavljajo izhodišče za prepoznavanje področij, na katerih so potrebni dodatno ozaveščanje, krepitev praktičnih znanj in jasnejši postopki ukrepanja.
V nadaljevanju predstavljamo ključne rezultate in ugotovitve obeh anket.
Anketa razkriva potrebo po jasnejših pravilih in dodatnem usposabljanju za zaščito otrok v športu
Rezultati prve ankete kažejo, da sodelujoči večinoma zaupajo svoji sposobnosti prepoznavanja neprimernega vedenja, vendar športnim organizacijam pogosto primanjkuje jasnih pravil, postopkov in ustreznih znanj za učinkovito zaščito otrok in mladostnikov.
Prepoznavanje nasilja je razmeroma dobro, več težav se pojavlja pri ukrepanju. Kar 83 % sodelujočih ocenjuje, da zna prepoznati zgodnje opozorilne znake neprimernega ravnanja, 94 % pa jih meni, da prepoznajo tudi manj očitne oblike nasilja, kot so poniževanje, pretiran pritisk in izključevanje. Kljub temu le 15 % sodelujočih navaja, da popolnoma poznajo vse korake, ki jih mora športna organizacija izvesti ob zaznavi resne skrbi za varnost otroka.
Posebej izstopa pomanjkanje formalnih zaščitnih mehanizmov v športnih organizacijah. Več kot polovica sodelujočih (55 %) navaja, da njihova organizacija nima pisnih pravil oziroma politike zaščite otrok, 58 % pa jih poroča, da v organizaciji ni jasno določene osebe, na katero bi se lahko obrnili v primeru skrbi za otrokovo varnost. Prav tako 63 % sodelujočih ocenjuje, da so otroci in mladi zelo malo ali sploh niso vključeni v oblikovanje pravil in ukrepov, povezanih z njihovo varnostjo.
Velik primanjkljaj se kaže tudi na področju izobraževanja. Kar 91 % sodelujočih se v zadnjih treh letih ni udeležilo usposabljanja o zaščiti otrok oziroma preprečevanju nasilja v športu. Ob tem jih 75 % ocenjuje, da bi bilo praktično usposabljanje z obravnavo realističnih športnih situacij precej ali zelo koristno.
Med največjimi ovirami za ukrepanje sodelujoči izpostavljajo strah pred neupravičeno obtožbo, napačno presojo in konflikti znotraj športne organizacije. Rezultati zato opozarjajo, da samo prepoznavanje neprimernega vedenja ni dovolj. Za učinkovito zaščito otrok so potrebni tudi jasni postopki, ustrezna podpora in povezovanje s pristojnimi strokovnimi službami.
Mladi športniki prepoznavajo neprimerno vedenje, a si želijo več zaupanja, podpore in možnosti soodločanja
Rezultati druge ankete kažejo, da sodelujoči mladi večinoma dobro prepoznavajo različne oblike neprimernega vedenja, vendar opozarjajo na potrebo po večjem zaupanju, jasnejših možnostih iskanja pomoči in aktivnejšem vključevanju mladih v oblikovanje varnega športnega okolja.
Poznavanje osebnih meja in prepoznavanje neprimernega vedenja sta razmeroma dobra. Kar 97 % sodelujočih se zaveda svoje pravice do spoštljivega ravnanja v športu, 95 % pa jih ocenjuje, da znajo prepoznati, kdaj vedenje trenerja ali druge odrasle osebe prestopi mejo. Prav tako je 95 % sodelujočih kot precej ali zelo zaskrbljujočo ocenilo situacijo, v kateri trener mladi športnici pošilja osebna sporočila in jo spodbuja k prikrivanju njunih pogovorov.
Več negotovosti se pojavlja pri iskanju pomoči in zaupanju odraslim. Čeprav večina sodelujočih meni, da bi vedela, na koga se obrniti, jih 23 % ni prepričanih oziroma ne ve, komu bi povedali za neprimerno ravnanje. Le 58 % jih verjame, da bi odrasli njihove skrbi vzeli resno. Med največjimi ovirami za prijavo neprimernega vedenja izstopajo negotovost glede resnosti situacije (48 %), strah, da jim odrasli ne bi verjeli (43 %), in strah pred odzivom trenerja ali drugih odraslih (35 %).
Mladi si želijo več možnosti sodelovanja pri oblikovanju varnega športnega okolja. Kar 69 % sodelujočih navaja, da jih v športnem okolju zelo redko ali nikoli ne vprašajo za mnenje o varnosti in medosebnih odnosih. Obenem bi jih 75 % želelo več možnosti za izražanje svojih pogledov in sodelovanje pri oblikovanju pravil.
Izrazita je tudi potreba po praktičnem ozaveščanju. Sodelujoči kot najbolj koristne oblike izpostavljajo pogovore z vrstniki (58 %), pogovore s strokovnjaki (56 %) in obravnavo konkretnih, realističnih primerov (56 %). Kar 92 % jih ocenjuje, da bi bile aktivnosti, pri katerih bi morali prepoznati neprimerno vedenje in se odločiti, kako ukrepati, precej ali zelo koristne.
Rezultati kažejo, da je za zagotavljanje varnega športnega okolja poleg ozaveščanja ključnega pomena tudi ustvarjanje odnosov, v katerih se mladi počutijo slišane, spoštovane in varne. Posebno pozornost je treba nameniti zaupanju med mladimi in odraslimi, dostopnim oblikam pomoči ter aktivnemu vključevanju otrok in mladostnikov v oblikovanje pravil in zaščitnih ukrepov.