Izvršni odbor Športne unije Slovenije je na 13. redni seji, ki je potekala 10. septembra 2026, za novo članico Strokovnega sveta imenoval Nikito Kavčič.
Asist. Nikita Kavčič, mag. prof. šp. vzg., je doktorska študentka na Fakulteti za šport ter idejna in razvojna vodja programov PosKOKec, namenjenih predšolskim otrokom. S Športno unijo Slovenije že več let sodeluje pri pripravi in izvedbi izobraževalnih programov za strokovne delavce na področju vzgoje in izobraževanja. Je tudi ena od soavtoric najnovejše strokovne knjige Gibanje je igra.
Ob njenem imenovanju v Strokovni svet smo se z njo pogovarjali o njenem strokovnem delu, pomenu gibanja v zgodnjem otroštvu, sodelovanju s Športno unijo Slovenije ter izzivih in priložnostih, ki jih vidi na področju športa in gibalnega razvoja otrok.
Kako bi se na kratko predstavili – kdo ste in s čim se trenutno največ ukvarjate?
Sem Nikita Kavčič, magistrica profesorica športne vzgoje, in šport me spremlja vse življenje. Odraščala sem v rokometni družini, zato sem se z rokometom srečala že zelo zgodaj. Profesionalno sem ga igrala kar 18 let in dolgo je bil samoumeven del mojega vsakdana. Smer moje izobraževalne poti se je pokazala že ob vpisu v športni oddelek na I. gimnaziji v Celju. Že takrat sem vedela, da šport zame ne bo le del prostega časa, temveč tudi moja poklicna pot.
Sedem let sem poučevala športno vzgojo na Šolskem centru Srečka Kosovela Sežana, letos pa sem postala asistentka pri predmetu Didaktika športne vzgoje na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem v Kopru. Ob tem že vrsto let vodim športne programe za predšolske otroke v športnem društvu PoSKOKec in skrbim za njihovo vsebinsko zasnovo. Sem tudi doktorska študentka kineziologije na Fakulteti za šport, kjer kot strokovna sodelavka pomagam pri izvedbi pedagoških vaj in pri raziskovalnem delu. Moj teden je tako poln gibanja, otrok, študentov in raziskovanja. Prav takšen mi je všeč: razgiban in nikoli dolgočasen.
Pred kratkim ste postali članica Strokovnega sveta Športne unije Slovenije. Kaj vas je spodbudilo, da ste sprejeli to vlogo, in kaj želite prinesti v njegovo delo?
S Športno unijo Slovenije sodelujem že nekaj let: izvajala sem seminarje »Primeri športne vadbe v vrtcu« in letos sodelovala pri nastajanju priročnika za vzgojiteljice in učiteljice. Pri tem sem se vedno znova prepričala, koliko dobre volje in znanja je na terenu in kako pomembno je, da lahko mi, ki delamo neposredno z otroki, sooblikujemo strokovne smernice. Odločitev za vstop v Strokovni svet je bila zato zame naravno nadaljevanje poti.
V delo želim prinesti predvsem pogled iz prakse. Vsak teden stojim v telovadnici z malčki, šolarji, dijaki in študenti, zato dobro vem, kaj v resnici deluje in kje se zatakne. Te izkušnje povezujem z raziskovalnim delom na fakulteti, zato svojo vlogo vidim tudi kot most med znanostjo in prakso. Želim, da bi dobre ideje čim hitreje in v uporabni obliki prišle do tistih, ki z otroki delajo vsak dan.
Katera strokovna področja oziroma teme bi želeli v okviru Strokovnega sveta še posebej razvijati ali jim nameniti več pozornosti?
Najbližje mi je gibanje v predšolskem obdobju in v prvih letih osnovne šole, saj se prav takrat postavljajo temelji za vse, kar pride pozneje. Želim si, da bi več pozornosti namenili kakovostnim, preprostim in dostopnim gradivom ter izobraževanjem za vzgojiteljice in učiteljice, tako da bi lahko novo znanje uporabile že naslednji dan v igralnici ali na igrišču.
Pomembne teme so zame tudi razvoj osnovnih gibalnih sposobnosti in spretnosti, raznolikost gibalnih izkušenj (ne le ena športna panoga, temveč plavanje, smučanje, rolanje, igre z žogo in gibanje v naravi) ter preventiva poškodb pri otrocih in mladih športnikih. Kot nekdanja tekmovalna športnica vem, kako pomembno je, da mladi šport vzljubijo, pri njem vztrajajo ter ga ne opustijo prezgodaj zaradi preobremenjenosti ali poškodb. Več pozornosti bi bilo treba nameniti tudi vključevanju staršev, saj imajo ključno vlogo pri oblikovanju gibalnih navad doma.
Kaj danes vidite kot enega največjih izzivov pri spodbujanju otrok k rednemu gibanju?
Največji izziv vidim v tem, da gibanje vse bolj izginja iz vsakdana otrok. Nekoč smo se gibali »kar tako«, na poti v šolo, na dvorišču, v parku in z vrstniki, ne glede na uro in vreme. Danes je večji del dneva organiziran, otroke vozimo, prosti čas pa jim pogosto zapolnijo zasloni. Gibanje tako postaja nekaj, kar se zgodi le na treningu ali pri športni vzgoji, ne pa naraven del dneva.
Drugi izziv je, da otroci pogosto izgubijo veselje do gibanja, ko to postane preveč tekmovalno ali storilnostno naravnano. Prepričana sem, da mora biti gibanje najprej igra, zabavna, raznolika in varna. Če otrok v gibanju uživa, ga ni treba prepričevati. Naloga nas, odraslih, je, da mu to omogočimo in smo mu pri tem dober zgled.
Ob strokovnem delu ste tudi doktorska študentka na Fakulteti za šport. Kateremu področju se posvečate in kako se vaše raziskovalno delo povezuje s prakso?
Na doktorskem študiju kineziologije se posvečam preventivi športnih poškodb pri mladostnikih, natančneje učinkom preventivnega vadbenega programa na pojavnost poškodb pri dijakih gimnazijskih oddelkov.
Raziskovalno vprašanje je zraslo neposredno iz moje pedagoške prakse. Kot športna pedagoginja na srednji šoli sem se pogosto srečevala s poškodbami dijakov, predvsem gležnja in kolena, ki so vodile v daljše izostanke od pouka in tudi pogoste težave po poškodbi. Mladostništvo je zaradi hitre rasti in začasno slabše gibalne kontrole obdobje povečanega tveganja za poškodbe. Kljub temu gimnazijski učni načrt ne predvideva vsebin, namenjenih izključno preventivi.
V intervencijski raziskavi zato preverjam, ali 12-tedenski program nevromišičnega ogrevanja z ravnotežnimi, krepilnimi in agilnostnimi vajami, ki se izvaja v uvodnem delu ure, zmanjša pojavnost poškodb v primerjavi z običajnim ogrevanjem. Z gibalnimi testi in oceno asimetrij med levo in desno stranjo telesa želim prepoznati tudi dijake s povečanim tveganjem za nastanek poškodb.
Program je zasnovan tako, da ga lahko športni pedagogi brez dodatne opreme in časa vključijo v redni pouk. Moj cilj je, da bi preventiva poškodb postala sistematičen del športne vzgoje v srednjih šolah.
Katera oblika gibanja je vam osebno najbližja in brez katere aktivnosti si težko predstavljate svoj teden?
Rokomet bo vedno imel posebno mesto v mojem srcu. Ob njem sem odraščala, na igrišču pa sem se naučila discipline, borbenosti in tega, kaj pomeni biti del ekipe. Še danes rada primem žogo v roke in vsakič, ko stopim v rokometno dvorano, se počutim kot doma.
V vsakdanu pa si težko predstavljam teden brez teka, kolesarjenja in vadbe za moč. Tek je moj čas zase, takrat uredim misli in si napolnim baterije, kar je ob vseh obveznostih v službi, pri doktoratu in pri delu z otroki še posebej dragoceno. Kras je za tek čudovit, zato ga izkoristim, kolikor le lahko. Pozimi pa me najdete na smučeh. Smučanje je še ena moja ljubezen, ki sem jo kar nekaj let v obliki smučarskih tečajev z veseljem prenašala tudi na najmlajše.
Če bi lahko na področju telesne dejavnosti otrok v Sloveniji v naslednjih petih letih spremenili eno stvar, kaj bi to bilo?
Želim si, da bi bil vsak otrok vsak dan deležen kakovostne, strokovno vodene in predvsem zabavne gibalne dejavnosti, ne glede na to, v katerem kraju živi in kakšne možnosti ima njegova družina. To bi pomenilo več vsakodnevnega gibanja v vrtcih in šolah, več podpore in izobraževanj za vzgojitelje in učitelje ter tesnejše sodelovanje z društvi in s starši.
Če bi nam to uspelo, bi odraščala generacija, ki gibanja ne bi dojemala kot obveznosti, temveč kot nekaj samoumevnega in prijetnega, nekaj, kar bi jo spremljalo vse življenje. Zame je gibanje resnično igra in želim si, da bi to začutil vsak otrok.