V okviru Nacionalnega tedna prostovoljstva so v Društvu paraplegikov Prekmurja in Prlekije na Osnovni šoli III Murska Sobota izvedli poučne in izkustvene delavnice za učence 1., 2. in 3. razredov. Delavnice so bile namenjene ozaveščanju otrok o življenju oseb na invalidskem vozičku ter pomenu prostovoljstva in medsebojne pomoči.
Delavnice sta izvedla Karmen Žalig, koordinatorka in mentorica prostovoljstva v društvu, ter Andrej Gorza, član društva, ki kljub invalidnosti živi polno in aktivno življenje. Andrej je zaposlen, ukvarja se s fitnesom ter sodeluje pri različnih športnih in družbenih dejavnostih.
V uvodnem delu delavnice so učenci spoznali invalidski voziček ter razmišljali, komu služi in kako ga ljudje uporabljajo v vsakdanjem življenju. Otroci so aktivno sodelovali v pogovoru in delili svoja razmišljanja o tem, kako živijo osebe na invalidskem vozičku ter s kakšnimi izzivi se lahko srečujejo.
Sledila je predstavitev paraplegije in pogovor o tem, kako lahko nesreča ali poškodba vpliva na življenje posameznika. Učencem je bilo na njim razumljiv način pojasnjeno, da paraplegija pomeni, da človek svojih nog ne more uporabljati tako kot večina ljudi in zato pri premikanju uporablja invalidski voziček.
Poseben pečat delavnici je dala osebna zgodba Andreja Gorze, ki je z učenci delil svojo življenjsko izkušnjo. Andrej je paraplegik od svojega četrtega leta starosti, danes pa je star 37 let. Otrokom je predstavil svoje otroštvo, življenje na invalidskem vozičku ter pokazal, da invalidnost človeku ne preprečuje aktivnega in kakovostnega življenja.
Učenci so z velikim zanimanjem poslušali, kako Andrej hodi v službo, vozi avto, obiskuje fitnes, sodeluje pri športnih aktivnostih ter živi samostojno življenje. S pomočjo slikovnega gradiva so spoznali tudi različne prilagojene športe, s katerimi se ukvarjajo paraplegiki, med drugim atletiko, kegljanje in maratone.
Del delavnice je bil namenjen tudi pogovoru o dostopnosti in prilagoditvah, ki osebam na invalidskem vozičku omogočajo lažje življenje. Otroci so spoznali pomen klančin, širših vrat, prilagojenih kopalnic in parkirišč za invalide. Posebej jih je zanimalo, zakaj so parkirna mesta za invalide širša in zakaj je pomembno, da jih uporabljajo le tisti, ki jih res potrebujejo.
Velik poudarek je bil namenjen prostovoljstvu. Učenci so spoznali, kdo je prostovoljec in zakaj je pomoč drugim pomembna. Karmen Žalig je otrokom na preprost in njim razumljiv način predstavila, kako lahko že z majhnimi dejanji pomagamo drugim – odpremo vrata, pomagamo nositi stvari, povabimo nekoga k igri ali pomagamo mlajšim.
Otroci so skozi pogovor ugotavljali, da so lahko tudi sami »mali prostovoljci«, saj prijaznost, pomoč in vključevanje drugih veliko pomenijo vsakemu človeku. Poudarjeno je bilo tudi, da paraplegiki ne potrebujejo pomoči zato, ker ne bi zmogli živeti samostojno, temveč zato, ker svet pogosto še ni dovolj prilagojen za osebe na invalidskem vozičku.
Največ navdušenja je med učenci povzročil zaključni, izkustveni del delavnice, kjer so lahko tudi sami preizkusili vožnjo z invalidskim vozičkom. Otroci so hitro ugotovili, da vožnja ni tako enostavna, kot se morda zdi na prvi pogled, ter da so za premikanje potrebni moč, spretnost in vztrajnost.
Delavnica je trajala približno eno šolsko uro in je med učenci spodbudila veliko zanimanja, vprašanj ter iskrenega razmišljanja o pomoči, vključevanju in spoštovanju različnosti.
