Velikonočne igre s pirhi, vpisane v Register nesnovne kulturne dediščine, so sestavni del prazničnih šeg, ki so se tradicionalno odvijale na velikonočno nedeljo ali ponedeljek – običajno v vasi ali pred cerkvijo.
Po drugi svetovni vojni so začele postopoma zamirati, a so jih v nekaterih krajih ponovno obudili.
Na Slovenskem so najbolj razširjene tri igre: trkanje, trkljanje in ciljanje pirhov.
- Trkanje pirhov poteka tako, da tekmovalca trkata pirh ob pirh – špico ob špico ali peto ob peto. Tisti, čigar pirh se razbije, izgubi. Zmagovalec pa je tisti, ki »premaga« največ nasprotnikovih pirhov.
- Pri trkljanju tekmovalci spuščajo pirhe po klančini in poskušajo zadeti pirhe sotekmovalcev, ki že ležijo na tleh. Zadeti pirh postane last tistega, ki ga je zadel. Zmaga tisti, ki zbere največ pirhov.
- Ciljanje pirhov s kovanci pa preizkuša natančnost: igralci mečejo kovance v pirh, pri čemer se predhodno dogovorijo za pravilo – kovanec mora prebiti lupino in obstati v pirhu, se skriti pod lupino ali pokukati na drugi strani. Če to uspe, igralec pirh dobi, če ne, pa mora kovanec predati soigralcu.