Zoja, kakšno vlogo si prevzela v okviru projekta STAY?
Trenutno sem aktivna kot trenerka mlajših selekcij, poleg tega pa še vedno sodelujem pri različnih klubskih aktivnostih.
Kako danes doživljaš košarko po sodelovanju v projektu STAY?
Košarka mi pomeni zelo veliko – ne le kot šport, ampak kot prostor, kjer rastem kot oseba in kot trenerka. Rada predajam svoje znanje deklicam začetnicam, jih spodbujam in spremljam njihov razvoj. Ko vidiš, kako se izboljšujejo, postajajo bolj samozavestne in vztrajne, dobiš občutek, da tvoje delo res nekaj pomeni.
Kaj meniš o aktivnostih STAY?
STAY mi je odprl pogled na širšo sliko – da v športu ne gre samo za rezultat, ampak za odnose, vrednote in osebni razvoj. Menim, da so delavnice z različnimi strokovnjaki – psihologi, trenerji, nutricionisti zelo pomembne. Vsak doprinese neko novo znanje, ki se dopolnjuje s treningom košarke.
Kako si doživljala vzdušje v projektu?
Vzdušje je bilo res toplo in vključujoče. Nikoli ni bilo občutka tekmovalnosti med nami – vse smo se spodbujale, se učile druga od druge. Bila sem ponosna, da sem del ekipe, kjer se ceni iskrenost, trud in sodelovanje.
Kaj ti pomeni biti del košarkarskega kluba?
Biti del košarkarskega kluba mi pomeni ogromno. To ni samo prostor za treninge, ampak druga družina. V klubu sem odrasla, tu sem se naučila delati v ekipi, premagovati izzive in graditi odnose. Lepo je vedeti, da si del skupnosti, kjer te podpirajo in kjer tudi ti lahko podpiraš druge. Klub ti da občutek pripadnosti in odgovornosti – veš, da tvoje delo nekaj šteje in da prispevaš k skupnemu cilju.
