Komunikacija je pomemben del vsakega prostovoljskega odnosa. Ni le način posredovanja informacij, temveč pomembno vpliva na zaupanje, sodelovanje in občutek vključenosti. Z načinom, kako govorimo, poslušamo in se odzivamo na druge, soustvarjamo odnos, v katerem se posameznik počuti spoštovanega, sprejetega in enakovredno vključenega.
Pri tem so pomembni jasno izražanje, spoštljiv odnos, aktivno poslušanje, empatija in konstruktivno podajanje povratnih informacij. Komunikacija naj temelji na enakovrednem odnosu in spoštovanju posameznika ter se izogiba pokroviteljstvu.
To je še posebej pomembno pri delu z osebami z invalidnostjo. Posameznika ne smemo videti zgolj skozi njegovo invalidnost, diagnozo ali pripomoček, temveč kot človeka z lastnimi sposobnostmi, željami, potrebami, izkušnjami in pravico do samostojnega odločanja. Tudi izbira besed je del tega odnosa, saj lahko pomembno vpliva na občutek spoštovanja in dostojanstva.
V sredo, 10. junija 2026, je na sedežu Društva paraplegikov Prekmurja in Prlekije potekalo mednarodno športno srečanje, ki je povezalo člane invalidskih organizacij iz Slovenije, Hrvaške in Madžarske.
Poleg športnega druženja smo v okviru srečanja izvedli tudi anketo o ustreznem poimenovanju oseb z invalidnostjo oziroma gibalno oviranostjo. Zanimalo nas je, kateri izrazi so med uporabniki prepoznani kot spoštljivi in kateri kot neustrezni.
V raziskavi je sodelovalo 55 anketirancev.
Kaj so pokazali rezultati?
Rezultati so pokazali precej jasno sliko. Med najbolj ustreznimi izrazi sta izstopala:
- »oseba z invalidnostjo / oseba z gibalno oviranostjo«, ker je v ospredju človek in ne njegova invalidnost;
- »paraplegik / tetraplegik«, ki ga sodelujoči prepoznavajo kot strokovno natančen, jasen in nedvoumen izraz.
Na drugi strani je izraz »invalid« močno izstopal kot najmanj ustrezen. Več kot polovica sodelujočih ga je označila kot neprimernega, predvsem zaradi občutka zastarelosti, pokroviteljskosti in negativnega družbenega prizvoka.
Pogosto sta bila zavrnjena tudi izraza »vozičkar« in »ranljiva oseba«. Prvi človeka reducira na pripomoček, ki ga uporablja, drugi pa lahko ustvarja predstavo o nemoči in pasivnosti.
Rezultati ankete potrjujejo eno od pomembnih sporočil priročnika – način, kako govorimo o ljudeh, vpliva na način, kako jih vidimo in kako jih vključujemo v družbo.
Spoštljiva komunikacija pomeni, da posameznika ne opredeljujemo samo skozi njegovo invalidnost, diagnozo ali pripomoček. Pomembno je, da mu omogočimo, da je najprej človek, posameznik in aktiven član skupnosti.
Tudi prostovoljec mora pri svojem delu znati poslušati, vprašati in preveriti, kaj posameznik potrebuje, namesto da bi samodejno predvideval. Pomoč je dobrodošla takrat, ko je ponujena spoštljivo in brez poseganja v posameznikovo samostojnost.
Nekaj preprostih pravil dobre komunikacije:
- Poslušaj.
- Vprašaj, namesto da predvidevaš.
- Spoštuj posameznikovo samostojnost.
- Uporabljaj jasne in spoštljive izraze.
- Človeka ne opredeljuj zgolj skozi njegovo invalidnost ali pripomoček.
- Izogibaj se pomilovanju in pokroviteljstvu.
Rezultati ankete kažejo, da je ljudem pomembno, da je komunikacija spoštljiva, dostojanstvena, vključujoča in hkrati jasna ter strokovno ustrezna. Pri kakovostnem prostovoljstvu pa niso pomembne le besede, ki jih izberemo, temveč tudi način, kako poslušamo, razumemo in se odzivamo na druge.
Aktivno poslušanje, empatija in vzpostavljanje zaupanja so pomembne kompetence vsakega prostovoljca. Mentor pri tem ni le usmerjevalec, temveč tudi podpora prostovoljcu – zna mu jasno predstaviti naloge, podati konstruktivno povratno informacijo ter ustvariti okolje, v katerem se počuti slišanega in podprtega.
Enako pomemben je način komunikacije z uporabniki. Dober prostovoljec ne govori namesto posameznika, temveč mu omogoča, da sam izrazi svoje želje, potrebe in mnenje. Pri tem spoštuje njegovo samostojnost, odločitve in dostojanstvo.
Rezultati ankete dodatno potrjujejo, da kakovostno prostovoljstvo ni povezano le z dobrim mentorstvom in organizacijo dela, temveč tudi z odnosom in načinom komunikacije. Pomembno je, kako govorimo drug z drugim in kako govorimo o drugih.
Z izbiro besed, ki v ospredje postavljajo človeka, njegovo dostojanstvo, sposobnosti in individualnost, lahko pomembno prispevamo k bolj spoštljivemu in vključujočemu okolju.
Prispevek je nastal v okviru projekta »Prostovoljstvo s kompasom – Ko veš, kam greš!«, v katerem Športna unija Slovenije skupaj s Slovensko zvezo tradicionalnega karateja ter Društvom paraplegikov Prekmurja in Prlekije razvija vsebine in praktična orodja za kakovostnejše mentorstvo ter vključevanje prostovoljcev v športu in pri delu z ranljivimi skupinami.
Fotografija: pexels
Aktivnosti sofinancira Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo v okviru Javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025. Projekt se financira iz Sklada za razvoj nevladnih organizacij.
Besedilo izraža mnenje avtorja in ne predstavlja uradnega stališča Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo.
